Celje je tretje največje slovensko mesto. Celjani se radi pohvalimo z njegovo bogato zgodovino, kulturno dediščino in povemo, da smo knežje mesto, biser ob Savinji in eno najhitreje razvijajočih se mest v Sloveniji.
Celje je upravno, administrativno, kulturno, izobraževalno, športno, sejemsko, trgovsko in poslovno središče Savinjske regije. Mesto postaja v zadnjih letih zaradi naložb v infrastrukturo, znanje in okolje vse bolj privlačno ne le za prebivalce, temveč tudi za obiskovalce. Mestno jedro je pomembno tudi zaradi svoje upravne, administrativne, kulturne in turistične vloge.
Mesto se je razvilo na območju nad sotočjem Savinje in Voglajne. Naravni pogoji za nastanek večjega mesta so bili naravnost idealni. Naselbina latenske kulture Keleia, ki so jo ob vznožju starega gradišča na Bregu postavili Kelti, je bila v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem najpomembnejše obrtno in trgovsko mestno središče južno od Alp. Imelo je celo lastno kovnico srebrnikov. Poleg bogate materialne kulture so Kelti zapustili tudi številna poimenovanja krajev, rek in gora.
Pokrajino ob plovni Savinji in jantarni cesti, ki je povezovala Baltik z Mediteranom, so leta 15 pred našim štetjem osvojili Rimljani. Mesto ob Savinji je še naprej cvetelo in za časa Klavdija (41-58) je dobilo mestne pravice ter latinizirano ime Municipium Claudia Celeia, ki se je v slovenski obliki Celje ohranilo do danes. Središčna geografska lega Celeje je bila za Rim izjemno pomembna. Mesto je namreč ležalo na velikem križišču itinerarne poti, znane iz slovite Karte Peutingeriane, saj so iz njega poti cepile na vse strani rimskega imperija. Antična Celeia je bila bogata in močno naseljena, zavarovana z obzidjem in s stolpi, polna večnadstropnih marmornih palač, širokih trgov in ulic. Imenovali so jo tudi mala Troja – Troia Secunda. Kot pričajo materialni ostanki, je bila svetovljansko mesto.
Naslednji pomemben premik v razvoju mesta pomeni prihod Vovberških gospodov v Celje in kasneje njihovih dedičev Žovneških, ki so bili leta 1341 povzdignjeni v grofovski stan Celjskih. Ambiciozna in uspešna rodbina je v kratki dobi s spretno politiko in ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Vse to je gotovo vplivalo na hitrejši razvoj Celja. Navzočnost židovskih bankirjev, oživljena gradbena dejavnost, obrt in trgovina so takrat Celju še kot trgu povečevali pomen vse do leta 1436, ko Celje v listinah prvič imenujejo kot mesto. V tem času se je mesto začelo hitreje razvijati, dobilo pa je tudi mestno obzidje, ki so ga dokončali leta 1473, in nekaj pomembnejših stavb, med katerimi velja omeniti zlasti spodnji grad, najreprezentativnejšo renesančno palačo v tedanji Srednji Evropi.
Z izumrtjem knezov Celjskih leta 1456 se je končalo najpomembnejše obdobje celjske zgodovine. Tudi humanizem in renesansa, ki sta takrat že trkala na slovenska vrata, sta imela velik pomen za Celje. Knežja prestolnica je bila namreč v tistem času skoraj edini center humanizma na Slovenskem, vendar je nova kultura po smrti zadnjega Celjana postopoma opešala. Kljub temu pa se je Celje še naprej razvijalo v trgovsko obrtniško in upravno središče “celjske četrti”, v kateri so Habsburžani, nasledniki Celjanov, združili večino nekdanje celjske posesti v tem delu slovenskega ozemlja.
Hiter gospodarski razvoj je leta 1846 pospešilo odprtje železnice proti Dunaju in leta 1857 do pristanišča Trsta. Celje je bilo takrat tudi kulturno središče. Že ob koncu 18. stoletja sta v Celju delovali tiskarni, ki sta izdali precejšnje število slovenskih knjig. Po letu 1860 se je Celje začelo razvijati v eno najpomembnejših središč na Štajerskem. Biser ob Savinji, kot so mesto imenovali številni turisti, je omogočalo ob takrat še kristalno čisti Savinji preživljanje prijetnega dopusta, združenega z izleti v okoliške toplice. Vendar sta pospešena industrializacija in urbanizacija preprečevala načrte meščanov, da bi Celje ostalo turistično mesto.
Celje se je v povojnih letih razvijalo v pomembno industrijsko središče. Pisana paleta dejavnosti priča, da Celje hitro stopa v postindustrijsko in informacijsko dobo. Tudi številne poklicne kulturne in druge ustanove ter šole so porok, da se bo mesto Celje, ki danes šteje 40.000 prebivalcev, hitro razvijalo še naprej in da bo vredno svoje več kot dvetisočletne tradicije in bogate zgodovine.
